Umetnica Jasmina Cibic živi med Londonom in Ljubljano. Je predstavnica mlajše generacije slovenskih umetnikov, katerih umetniške prakse, čeprav izhajajo iz specifičnega nacionalno političnega, kulturnega in umetniškega okolja, ustvarjajo sebi lasten svojevrsten umetniški jezik. Čeprav so v njenih delih opazna teoretična in politična izhodišča, značilna tudi drugim umetnikom iz post-komunistične Evrope, Jasmina Cibic deluje bolj v okviru globalnega kot nacionalnega diskurza. Njeno delo je ponavadi krajevno in kontekstualno specifično, performativne narave in kot takšno vključuje številne aktivnosti, medijske in gledališke tehnike, s katerimi redefinira ali ponovno premisli obstoječe okolje ali prostor. Posebej se je posvetila projektom na ne-krajih kot so letališča, čakalnice ali letala, ki so po svojem karakterju anonimna, prehodna, brez lastne identitete ali stalne narodnostne sestave. Tako vzbujajo edinstven odnos z obiskovalcem/gledalcem – to je ključno za vsa umetniška raziskovanja Jasmine Cibic.
Jasmina Cibic za svoje delo pravi: »Zelo me zanima raziskovanje arhitekturnih aparatov samega razstavnega prostora, ideoloških konstruktov, ki so v ozadju takšnega prostora, operativnih mehanizmov, ki definirajo značaj in vrednost ter oblikujejo recepcijo dela. Želim ustvarjati gledališke intervencije in dogodke, mizanscene, ki odpirajo prostor za dialog med njihovim izvorom in prostorom, v katerem so sprejeti, ugledani. Ideja o gledalcu kot naključnem turistu me navdušuje, prav tako kot umetniško delo v specifičnem, ponavadi izpodrinjenem arhitekturnem okviru, ki tako postane spominek par excellence – fetiš izvirne izkušnje.«
Projekt Za naše gospodarstvo in kulturo Jasmine Cibic izhaja iz tematskega okvira letošnje bienalske razstave, »Enciklopedične palače«, in gradi na konceptu njene utopične narave ter odsotnosti procesa selekcije. Umetnica poudarja (možne) cenzure, ki so neločljivo povezane s samim formatom tovrstnih razstav. Te namreč kažejo na akutno držo strategij, ki sicer oblikujejo nacionalne ikonografije.
Osredotoča se na arhitekturni okvir slovenskega paviljona, ki je bil predhodno zasnovan kot zasebno bivališče in posledično botruje bolj intimni izkušnji, kot pa da bi poudarjal javni angažma galerije. Umetnica bo predstavila celovito instalacijo, ki bo zajemala celoten razstavni prostor: z obujanjem strategij uradne državne arhitekture bo paviljon preoblikovala v budoar. V takšnem kontekstu bo Jasmina Cibic predstavila večje število elementov, s katerimi raziskuje načine izmenjave, recepcije in konstrukcije identitete. Vključena bosta dva filma, posneta na uradnih državnih lokacijah, ki so doživele številna preoblikovanja v skladu s sočasnimi nacionalno kulturnimi in političnimi imperativi. Filma predstavljata filozofske in arhitekturne ideje o namenu, obliki, funkciji in estetskih prioritetah. V prvem gre za pogovor med (moškim) arhitektom in (žensko) novinarko, v drugem za rekonstrukcijo parlamentarne debate iz leta 1957 o tem, katera dela bi bila najbolj primerna (dovolj narodno reprezentativna) za okras novo zgrajenega Parlamenta. V obeh filmih se srečamo s ponovnim premislekom in kontekstualizacijo takšnih vprašanj, ki se ne dotikajo le vzorcev, značilnih za sisteme oblasti, ampak tudi jasnih protislovij, ki so neločljivo povezana s preobrazbami nacionalnih in kulturnih identitet v preteklosti in dandanes.
Projekt Za naše gospodarstvo in kulturo vključuje tudi starejše in tiste bolj sodobne slike tihožitij, ki so jih za razstavo posodili iz uradne zbirke slovenskega parlamenta. Ta dela rutinsko izbirajo za dekoracijo pisarn v slovenskem parlamentu, kjer dobesedno uokvirjajo posamezne predstavnike vlade, saj visijo na steni za njimi in tako predstavljajo idealno državno podobo. Z umestitvijo teh navidezno nevtralnih dekorativnih slik v svojo instalacijo, Jasmina Cibic ponovno izraža zanimanje za umetnost kot »spomin«, simbol nacionalne identitete. Notranjost slovenskega paviljona bodo pokrivale tudi podobe endemičnega slovenskega hrošča, spodletele nacionalne ikone, Anophtalmus hitleri, ki je danes skoraj popolnoma odrinjena zaradi ideološkega naboja svojega imena.
»Arhitektura, zgrajena v obdobju socializma v Sloveniji, je izražala močne ideje o tem, kako zgraditi sosesko, kako ustvariti podobo socialne države. Hkrati je ustvarila skrite kotičke, kot na primer Vilo Bled, na katere ne smemo pozabiti.
...Enega izmed premislekov ponuja Glanzova zapuščina, tisti del, ki je bil nekoliko umaknjen, skrit, pozabljen. Prostori nekdanje buržoazije, ki so padli v domeno partije, so bili druga plat medalje. Za kontekst socializma in za vprašanje reprezentacije kontradiktorno resnična. Kako namreč ekskluzivne lokacije predstaviti kot reprezentativne za jugoslovansko socialistično elito? Dilema je doletela Glanza pri prenovi Vile Bled. Elementi, ki so nosili spomin na buržoazno preteklost, so bili odstranjeni, naj je šlo za dekoracijo ali nesmiselno asociacijo. A kako ustvariti monumentalen izraz, monumentalen okvir?»
Iz besedila Nike Grabar Landscape Window Wallpaper, Katalog slovenskega paviljona na 55. beneškem bienalu
»Leta 1937 je amaterski slovenski entomolog Oskar Šajbl, očitno velik občudovalec Hitlerja, endemičnemu jamskemu hrošču, ki so ga v Sloveniji odkrili leta 1933, dal ime Anophtalmus hitleri. Takrat ni mogel pričakovati kompleksnih ideoloških implikacij, ki jih bo to, danes zloglasno ime, povzročalo. Jasmina Cibic se odločno in direktno navezuje na ta izjemen primer nacionalnega spodrsljaja iz slovenske nacionalistične preteklosti, ko ime Hitler še ni bilo percipirano kot problematično. Na ta način Cibiceva neposredno izpostavlja kontradiktornost in paradoksnost pozicije umetnika, ki predstavlja svojo nacijo. Natančneje povedano, skozi relacije med lastnim imenom in nacionalno reprezentacijo preizprašuje paradoksne vidike identitetne politike.
Podobe ročno risanih hroščev, prenesenih, multipliciranih, natisnjenih in pritrjenih v obliki tapete, ki prekriva celotni slovenski paviljon, poudarjajo problematično idejo razstavljanja, kjer razstavljeno kot redka »žival« ponazarja svoj »genus« oziroma nacionalno pripadnost. Če bi zadevo interpretirali na skrajno metaforičen način, verjetno ne bi opazili tehtnejše razlike med endemitom Anophtalmus hitleri in umetnikom v vlogi državnega predstavnika. Izolirani »primerek« umetnosti nekega naroda, razstavljen v kontekstu sleherne mednarodne razstave sodobne umetnosti, posebej beneškega bienala kot enega zadnjih ostankov tradicionalnih razstavnih struktur, ki temeljijo na nacionalni selekciji in reprezentaciji, je izredno blizu problematični genealogiji mednarodnih razstav v kontekstu imperialističnih struktur t.i. velikih razstav 19. in 20. stoletja in njihovih prvin »človeškega zoološkega vrta«.
Iz besedila Suzane Milevske TPolitična Ekonomija imena in dogodkov pri zastopanju umetnosti Jasmine Cibic, Katalog slovenskega paviljona na 55. beneškem bienalu
Filmska scenarija filmov Framing the Space in Plodovi naše zemlje dobesedno povzemata stenografski zapisnik seje Komisije za pregled umetniških in kiparskih del v novi palači ljudske skupščine, katere dokumentacija je bila najdena pred nekaj leti med dokumenti zapuščine arhitekta Vinka Glanza. Gre za zapisnik razprave med političnim funkcionarjem, inženirjem urbanistom, arhitektom in umetnostnimi zgodovinarji, ki razpravljajo o tem, kateri umetniki naj bodo izbrani za izvedbo mozaikov, stenskih poslikav ter kipov na portalu Ljudske skupščine. Razprava se od začetka do konca osredotoča na vprašanje primernosti umetnika in umetniškega dela, ki lahko ustrezno predstavlja slovenski narod: vpleteni poskušajo definirati merila »primernosti«, ki pa so že v samem izhodišču (odkrito) ideološka… Položaj med posamezniki ob stiku z mehanizmi in pravili ideološkega »stroja« vodi do mogočnega spopada, ki se v primeru zapisnika seje (in filmske dramatizacije Jasmine Cibic) zdi povsem nemogoč – spopada za nepristransko presojo.«
Iz besedila Tevža Logarja Dvojna igra, Katalog slovenskega paviljona na 55. beneškem bienalu
»Jasmina Cibic se v projektu Za našo ekonomijo in kulturo spoprijema prav z »nemožnostjo in neizogibnostjo reprezentacije« Groysovega »paradoksnega objekta«, ki je istočasno podoba in kritika te podobe. Cibiceva secira mehanizme nacionalne reprezentacije prek t.i. nad-identifikacije z njimi: materializira in kanalizira procese in strategije, uporabljene v ustvarjanju in izbiranju nacionalne ikonografije. Gledalec je ujet v okolje, v katerem je vsak element nosilni člen zgodovinskega narativa ter razkriva relacije moči in pogajanja, ki spremljajo procese selekcije.
Eden izmed predstavljenih videov kaže gorečo diskusijo, v kateri se odloča, ali je obravnavano umetniško delo primerno za predstavljanje nacije. Iz diskusije težko razberemo, za kakšno delo gre ali kaj je v njem lahko tako napačnega, neprimernega, da lahko izzove tako vnete reakcije članov komiteja. Ali je prav delo Jasmine Cibic tisto, ki je tako temeljito pod drobnogledom?
Kmalu postane jasno, da gre pri tej diskusiji lahko za katerokoli umetniško delo in da smo priče trenutku formiranja nacionalne ikonografije – trenutku ustvarjanja mita. Kraj je lahko sleherna sejna soba ali država in, kar je še bolj zaskrbljujoče, v kateremkoli obdobju. Nabor vrednot, želja po ustvarjanju pozitivnega vtisa, prestavljanju podobe iz njenega narativa in produkcijskih pogojev ostajajo univerzalni, s skupnim ciljem predstavljanja dela kot resnice, ne glede na obliko, v kateri se pojavlja.«
Iz besedila Line Džuverović, O nemogočem in neizbežnem značaju zastopanja, Katalog slovenskega paviljona na 55. beneškem bienalu
»Skupek predmetov oziroma izbor slik iz likovne zbirke Državnega zbora RS, ki jih umetnica rekontekstualizira v projektu Za naše gospodarstvo in kulturo, gledalcu razkriva razmerja med ekonomskimi, političnimi, kulturnimi in osebnimi vrednotami določenega časa in prostora. Poleg tega ima omenjena zbirka ambivalenten položaj, saj je javno dobro, a je javni dostop do nje pravzaprav onemogočen oziroma jo je mogoče videti le pod določenimi pogoji, saj so dela razpršena po delovnih prostorih Državnega zbora RS, za katera velja strog varnostni nadzor varnostne službe. Ne gre za eno izmed državnih zbirk, ki so shranjene v depojih, ampak gre za zbirko, katere umetniška dela zaradi umeščenosti v delovne prostore parlamentarne politike in administracije služijo kot nekakšno ozadje oziroma scenografija medijem ob ustvarjanju spektakla, ki sliši na ime država. Motiv izbranih slik avtoric in avtorjev iz različnih obdobij je tihožitje, ki se na nek način v svojem žanru navezuje na enega od elementov ustvarjene arhitekturne dispozicije projekta – usmerjeni pogled gledalca, hkrati pa z umetničino konceptualno intervencijo isti izbor slik postaja rektificirani »ready-made« objekt, ki najbolj reprezentativno razkriva »strategije« ideoloških modelov preteklosti in sedanjosti ter neposredno kaže, da se ob tovrstnih zbirkah ali razstavah ter nacionalni selekciji umetnikov nikoli ne moremo izogniti vprašanju ideološkega izbora.«
Iz besedila Tevža Logarja Dvojna igra, Katalog slovenskega paviljona na 55. beneškem bienalu
Naslov slovenskega paviljona:
A plus A
Slovensko razstavišče v Benetkah
San Marco 3073, Benetke
30124, Italija
T/F: +39 041 8501468
E: info@aplusa.it
Kontaktna oseba: Aurora Fonda
Predogled:
od 29. do 31. maja, 2013
Vsak dan od 10.00–20.00
Prvi teden po odprtju razstave:
od 1. do 7. junija 2013
Vsak dan od 10.00–20.00
Od 8. junija do 24. novembra 2013:
Vsak dan od 10.00-18.00
Vaporetto Linija 1: postaja Sant’ Angelo
Vaporetto Linija 2: postaja San Samuele
Jasmina Cibic: Framing the Space, 2013
single channel HD video, sound, 10:45 min
stills photography: Pete Moss
©Jasmina Cibic
courtesy of the artist and Škuc Gallery
Jasmina Cibic: Framing the Space, 2013
single channel HD video, sound, 10:45 min
stills photography: Pete Moss
©Jasmina Cibic
courtesy of the artist and Škuc Gallery
A plus A
Slovensko razstavišče v Benetkah
San Marco 3073, Benetke
30124, Italija
T/F: 00 39 041 8501468
Kontaktna oseba: Aurora Fonda
Marija Skočir
Namestnica komisarja
www.mgml.si
marija.skocir@mgml.si
T: 00 386 1 241 2513
M: 00 386 41 850 413
and
M: 00 386 51 310 957
press@slovenianpavilion.net
Natasha Plowright
T: 00 44 207 267 3232
M: 00 7808 738 227
Umetnica: Jasmina Cibic
Komisar: Blaž Peršin, direktor, MGML
Namestnica komisarja: Marija Skočir, MGML
Kustos: Tevž Logar, Galerija Škuc
Asistent kustosa: Vladimir Vidmar, Galerija Škuc
Vodja slovenskega razstavišča, Galerija A+A: Aurora Fonda
Svetovalka za arhitekturo: Mateja Šetina
Svetovalka za vizualno umetnost/asistentka: Manca Bajec
Celostna grafična podoba: Ajdin Bašić
Fotografa: Pete Moss, Matevž Paternoster
Filmska fotografija: Mark Carey
Svetovalka za odnose z javnostmi: Natasha Plowright
Odnosi z javnostmi in organizacijska pomoč: Maja Kovač, Nika Perne, MGML
Konservatorska priprava slik: Katarina Toman Kracina, MGML
Kostumi za performans: Sanja Grcić
Vodja konstrukcije paviljona: Andrej Zavodnik
Ekipa: Igor Pestotnik, Miha Premk, Milan Premk
Izdelava rešetke: Silvester Jelenc
Izdelava gravure in značk: Mladen Vuković
Izdelava makete: Primož Žitnik, Marko Vidmar
Svetovalka za arhiv Vinka Glanza: dr. Nika Grabar
Asistent produkcije: Ramon Blanco Barrera
Otvoritveni performans: Primož Bezjak, Gregor Luštek
Tehnična pomoč: Tehnična služba MGML
Besedila za katalog prispevali: Lina Džuverović, dr. Nika Grabar, dr. Petja Grafenauer, Tevž Logar, dr. Suzana Milevska, Jane Rendell
Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML)
Gosposka 15
1000 Ljubljana
Slovenija
T: 00 386 1 24 12 500
F: 00 386 1 24 12 540
Galerija Škuc
Stari trg 21
1000 Ljubljana
Slovenija
T: 00 386 1 251 65 40
F: 00 386 1 421 31 40
Zahvala: Adam Josef Barnett, Mateja Benedetti, Primož Bizjak, Atila Boštjančič, Mark Joseph Carey, Rita Maria Conry, Daša Doberšek, Aurora Fonda, Marij Geč, Sanja Grčič, Peter Gregorčič, Urška Grošelj, Gregor Gruden, Matic Gselman, Namka Hodžić, Tereza Jačimović, Branko Jordan, Samo Jurca, Tadej Kocjančič, Tomaž Koleša, Urška Lovšin, Grega Luštek, Marko Mandić, Tjaša Marin, Gaja Moderndorfer, Peter Ronald Moss, Željko Nedović, Joško Pajer, Tristan Peloz, Borut Peršolja, Ajda Primožič, Igor Rus, Barbara Savenc, Katarina Stegnar, Filip Šijanec, Janez Tomc, Tomaž Turk, Janez Vesel, Gordana Vrabec, Mladen Vuković, Andrej Zavodnik, Bojana Zavodnik, Pia Zemljič, Gregor Zorc, Aleksandra Žerjav
Posebna zahvala: Dragica in Damir Cibic, Pete Moss, Una, Borut Peršolja, Michelle Deignan, Simon Goodwin, Katarina Stegnar, Ken Pratt, Alexei Monroe, Nataša Petrešin-Bachelez, Simona Vidmar, Matevž Čelik, Claire Dearnaley, Mark Carey, Mateja Šetina, Nina Malovrh, Bevk Perovič arhitekti, Maja Vardjan, Martina Vovk, Kaja Širok, MB GRIP d.o.o., 100tka, Julij Zornik, Blaž Jelnikar, Anže Habjan, Cilka Habjan, Okolje consulting d.o.o., Petra Čuk, Rafal Niemojewski, Tina Bajec, Boris Divjak, Judita Krivec Dragan, Tina Škoberne, Kristina Glanz, Barbara Jaki
